Motnje hranjenja pri mladostnikih: znaki, posledice in pomoč

Motnje hranjenja pri mladostnikih so resne duševne motnje, pri katerih hrana, teža in telo postanejo način, kako mlad človek obvladuje notranjo stisko. Najpogosteje se pokažejo kot anoreksija, bulimija ali kompulzivno prenajedanje, začnejo pa se pogosto tiho: z »bolj zdravim« prehranjevanjem, s preskočenimi obroki, z umikom od družinske mize. Starši, ki zgodaj prepoznajo spremembe, se z mladostnikom pogovorijo brez obtoževanja in poiščejo strokovno pomoč, mu lahko bistveno olajšajo pot do okrevanja. V nadaljevanju pojasnjujemo, katere znake opazovati, kako prepoznati bulimijo, kdaj je potrebna nujna zdravniška pomoč in kako poteka psihološka obravnava.

Klinična psihologija Dobnik
Podpora mladostniku v stiski
Psihološka obravnava in družinska terapija lahko pomagata nasloviti stisko, ki je lahko v ozadju motenj hranjenja.

Preverite možnosti naročanja

Na kratko

  • Motnje hranjenja so duševne motnje: hrana je sredstvo za lajšanje duševne bolečine, v ozadju pa sta pogosto stiska in slaba samopodoba.
  • Opozorilni znaki so vedenjski (umik, nihanje razpoloženja, perfekcionizem, preobremenjenost s hrano in težo) in telesni (utrujenost, motnje spanja, izostanek menstruacije).
  • Pri bulimiji se izmenjujejo epizode prenajedanja in kompenzacijska vedenja, kot so bruhanje, odvajala ali pretirana telesna vadba.
  • Starši pomagajo najbolj s poslušanjem, razumevanjem in spremstvom do strokovnjaka, ne s strogim nadzorom hrane.
  • Učinkovito zdravljenje je timsko: zdravnik spremlja telesno zdravje, psihološka obravnava in družinska terapija pa naslavljata ozadje motnje.

Kaj so motnje hranjenja in zakaj se pojavijo v mladostništvu

Motnja hranjenja ni muha, dieta, ki je ušla izpod nadzora, ali faza, ki bo minila sama od sebe. Nacionalni inštitut za javno zdravje jih v svoji zloženki o motnjah hranjenja opisuje kot duševne motnje, pri katerih hrana postane sredstvo za lajšanje duševnih bolečin, v ozadju pa so duševne stiske in slaba samopodoba. Mladostnik torej z odnosom do hrane ne »izsiljuje« in ne kljubuje, temveč na edini način, ki se mu v tistem trenutku zdi mogoč, poskuša uravnavati čustva, ki jih ne zmore izraziti z besedami.

Mladostništvo je obdobje velikih sprememb: telo se spreminja, vrstniki postajajo vse pomembnejši, šolske zahteve rastejo, mlad človek pa šele gradi občutek, kdo je. Pregledni članek v reviji Frontiers in Pediatrics med možnimi dejavniki za razvoj motenj hranjenja navaja genetsko nagnjenost, čustveno ranljivost in družbene pritiske, na primer kulturne vzorce lepote in stigmo zaradi telesne teže. Isti avtorji opisujejo, da je pandemija covida-19 s povečanim stresom ter motnjami v šolskem in družinskem življenju prispevala k porastu motenj hranjenja med mladimi.

Nobeden od teh dejavnikov sam po sebi ne povzroči motnje. Pomembno je, kako se med seboj prepletejo pri posameznem mladostniku, zato tudi pomoč vedno začnemo z razumevanjem njegove zgodbe.

Najpogostejše oblike motenj hranjenja

Zavod RS za šolstvo v članku o preprečevanju in zdravljenju motenj hranjenja pri otrocih in mladostnikih med oblikami motenj hranjenja navaja anoreksijo in bulimijo nervozo, kompulzivno prenajedanje, bigoreksijo in ortoreksijo.

Oblika Kaj je v ospredju Kaj lahko opazijo starši
Anoreksija nervoza Strah pred pridobivanjem teže, močno omejevanje hrane Izguba teže, izogibanje obrokom, postopno zmanjševanje »dovoljenih« živil, mraz, utrujenost
Bulimija nervoza Prenajedanje, ki mu sledijo bruhanje, odvajala ali pretirana vadba Teža je lahko normalna, izginjanje hrane, odhajanje na stranišče po obroku, skrivnostnost
Kompulzivno prenajedanje Ponavljajoče se epizode prenajedanja brez kompenzacije Hranjenje na skrivaj, sram in krivda po obroku, čustveno hranjenje
Bigoreksija Občutek, da telo ni dovolj mišičasto Pretirana vadba, stroga prehranska pravila, prehranska dopolnila, več pri fantih
Ortoreksija Obsedenost z »zdravo« in »čisto« hrano Vedno daljši seznam prepovedanih živil, tesnoba ob hrani, ki je ni pripravil sam

Meje med oblikami niso ostre. Mladostnik lahko v različnih obdobjih prehaja iz ene oblike v drugo, zato je diagnozo smiselno prepustiti strokovnjaku, starši pa naj se osredotočijo na to, kar opazijo v vsakdanjem življenju.

Opozorilni znaki pri najstniku

Zavod RS za šolstvo v priročniku Motnje hranjenja pri učencih opozarja na dve skupini znakov: vedenjske spremembe, kot so socialni umik, nihanje razpoloženja in perfekcionizem, ter telesne simptome, kot so utrujenost, motnje spanja in izguba menstruacije. Opozorilna je tudi izrazita preobremenjenost s hrano in telesno težo.

Vedenjski in čustveni znaki

  • Mladostnik pogosto govori o kalorijah, teži, »zdravi« hrani ali o tem, kaj si »sme« privoščiti.
  • Izogiba se skupnim obrokom, je raje sam ali pravi, da je že jedel.
  • Hrano reže na majhne koščke, jo prestavlja po krožniku ali je zelo počasi.
  • Začne pretirano telovaditi, tudi kadar je utrujen, bolan ali poškodovan.
  • Umika se od prijateljev, opušča dejavnosti, ki jih je imel rad, posebno tiste, povezane s hrano.
  • Razpoloženje niha, pojavijo se razdražljivost, tesnoba ali potrtost.
  • Pri šolskem delu in drugih dejavnostih postane izrazito perfekcionističen in strog do sebe.
  • Nosi ohlapna oblačila, se pogosto tehta ali gleda v ogledalo.

Telesni znaki

Pregledni članek o motnjah hranjenja pri otrocih in mladostnikih (2022) med telesnimi znaki motenj hranjenja pri otrocih in mladostnikih navaja bolečine v trebuhu, zaprtje, omotico, izgubo menstruacije pri dekletih in utrujenost. Starši pogosto najprej opazijo prav telesne težave in z otrokom obiščejo zdravnika zaradi bolečin v trebuhu ali omedlevice, ne da bi pomislili na motnjo hranjenja. Zato je dobro, da zdravniku poveste tudi o spremembah v prehranjevanju in vedenju, ki ste jih opazili.

Posamezen znak še ne pomeni motnje. Če pa jih opazite več hkrati in trajajo več tednov, je čas za pogovor in strokovno oceno.

Kako prepoznati bulimijo

Bulimijo je pogosto težje opaziti kot anoreksijo, ker ima mladostnik lahko povsem običajno telesno težo. Po opisu v zloženki NIJZ so zanjo značilne epizode prenajedanja, ki jim sledijo kompenzacijska vedenja: bruhanje, zloraba odvajal ali pretirana telesna vadba, s katerimi mladostnik poskuša preprečiti pridobivanje teže. Pogosto ga spremljata občutek izgube nadzora med hranjenjem in močna obremenjenost s telesno podobo.

Na kaj bodite pozorni:

  • iz shrambe ali hladilnika izginjajo večje količine hrane, najdete skrito embalažo,
  • mladostnik takoj po obroku odide v kopalnico, pogosto ob tekoči vodi,
  • pojavijo se rdeče oči, otekline pod čeljustjo, praske na členkih ali težave z zobmi,
  • v sobi ali torbi najdete odvajala ali diuretike,
  • teža se opazno spreminja navzgor in navzdol,
  • po obroku se pojavijo sram, krivda ali umik.

Bulimija je za mladostnika polna sramu, zato jo skrbno skriva. Ko starši zaznajo znake, je najbolj pomembno, da ne sprožijo zasliševanja, temveč pogovor, v katerem se mladostnik počuti varnega.

Posledice za telo, čustva in razvoj

Motnje hranjenja pri mladih ne prizadenejo le telesne teže. NIJZ med telesnimi posledicami navaja okvare zob, ledvic in požiralnika, motnje srčnega ritma in osteoporozo, med čustvenimi pa depresivno razpoloženje, socialni umik in nizko samopodobo. Zavod RS za šolstvo v priročniku za šole dodaja razvojne posledice, med njimi motnje pubertete in zastoj rasti.

Telesne, čustvene in razvojne posledice motenj hranjenja

Slovenska pediatrična stroka v reviji Slovenska pediatrija opozarja, da ima anoreksija nervoza med duševnimi motnjami najvišjo stopnjo umrljivosti in pogosto zahteva bolnišnično obravnavo na terciarni ravni. Tega ne navajamo, da bi starše prestrašili, temveč zato, da bi bilo jasno: motnja hranjenja zasluži enako resen odziv kot vsaka druga resna bolezen. Čim prej je mladostnik deležen pomoči, tem manj časa ima motnja, da se utrdi.

Kako se pogovoriti z mladostnikom

NIJZ bližnjim svetuje, naj mladostnika poslušajo in ga poskušajo razumeti, namesto da bi mu govorili, naj se »zbere« in normalno je. Priporoča praktično pomoč, na primer informacije ali spremstvo k strokovnjaku, ter odsvetuje strog nadzor hrane in vsiljevanje obrokov. Na podlagi teh priporočil in naših izkušenj z družinami predlagamo naslednje korake:

  1. Izberite miren trenutek. Ne načenjajte teme med obrokom, pred šolo ali sredi prepira. Bolje je, da ste sami in imate čas.
  2. Začnite pri sebi in pri tem, kar ste opazili. Namesto »Ne ješ dovolj« recite »Opazila sem, da zadnje tedne ne prihajaš na večerjo in da si veliko bolj utrujen. Skrbi me zate.«
  3. Govorite o počutju, ne o teži. Vprašajte, kako se počuti, kaj ga obremenjuje, kako je v šoli in med prijatelji. Komentarji o videzu, tudi pohvale, lahko motnjo nehote okrepijo.
  4. Pričakujte zanikanje. Mladostnik bo morda rekel, da je vse v redu, ali se bo razjezil. To je pogost odziv in ne pomeni, da je pogovor spodletel. Povejte, da ste na voljo, in se k temi vrnite.
  5. Ponudite konkretno pomoč. Predlagajte obisk pri zdravniku ali psihologu in ponudite, da ga pospremite. Za mladostnika je lažje, če mu ni treba vsega urejati sam.
  6. Poskrbite tudi zase. Skrb za otroka z motnjo hranjenja je čustveno zelo zahtevna. Starši, ki imajo sami podporo, lažje ostanejo mirni in dosledni.

Česa se raje izogibajte

  • Strogega nadzora vsakega grižljaja, pregledovanja sobe ali groženj.
  • Primerjanja z brati, sestrami ali vrstniki.
  • Pogovorov o dietah, kalorijah in »slabi« hrani pred mladostnikom, tudi kadar se nanašajo na odrasle.
  • Obtoževanja sebe ali partnerja. Motnja hranjenja ni posledica ene napake, krivda pa družini jemlje moč, ki jo potrebuje za podporo.

Kdaj je potrebna nujna zdravniška pomoč

Psihološka obravnava je osrednji del zdravljenja, vendar mora pri motnjah hranjenja vzporedno potekati tudi zdravniško spremljanje telesnega stanja. Naj mladostnika čim prej pregleda njegov izbrani pediater ali osebni zdravnik, ki oceni telesno stanje in po potrebi napoti k specialistu.

Ne čakajte na redni termin in poiščite nujno medicinsko pomoč, pokličite 112 ali pojdite v najbližjo urgentno ambulanto, če mladostnik:

  • omedli ali ima hude omotice,
  • ima občutek razbijanja ali nepravilnega bitja srca, bolečine v prsih ali težko diha,
  • je izrazito oslabel, zmeden ali hladen na dotik,
  • več dni skoraj ne je ali ne pije,
  • bruha večkrat na dan ali bruha kri,
  • govori o tem, da ne želi več živeti, ali se samopoškoduje.

Pri teh znakih gre za varnost in življenje, zato ima medicinska oskrba prednost pred vsem drugim. Psihološko delo se nadaljuje, ko je telesno stanje stabilno.

Kako potekata ocena in terapija

Pot do okrevanja je redko enaka za vse, vendar ima običajno nekaj skupnih korakov. Članek v reviji Slovenska pediatrija poudarja, da sodobni terapevtski modeli dajejo velik pomen družinsko usmerjenim intervencijam, v katere so starši dejavno vključeni.

Uvodni razgovor

Prvi korak je pogovor s starši in mladostnikom, pri katerem zberemo podatke o težavah, njihovem začetku, poteku in o tem, kako vplivajo na šolo, odnose in vsakdan. Starši pogosto povedo, da jim je že ta pogovor prinesel olajšanje, ker so prvič vse skrbi zložili na mizo.

Kliničnopsihološki pregled

Pregled pomaga razumeti, kaj je v ozadju motnje: ali so prisotni tudi anksioznost, depresivnost, perfekcionizem, težave s samopodobo ali druge težave, ki so pri motnjah hranjenja pogoste. Ocena je podlaga za načrt obravnave, ki je prilagojen prav temu mladostniku. Več o tem, kako poteka, preberete na strani o psihološkem diagnostičnem pregledu otrok in mladostnikov.

Kliničnopsihološki pregledi otrok in mladostnikov

Individualna psihoterapija

V individualni terapiji mladostnik v varnem odnosu počasi spoznava, katere čustvene potrebe je zadovoljeval z nadzorom nad hrano, in gradi drugačne načine za soočanje s stisko. Kaj pravijo raziskave o koristih terapije v tem obdobju, smo povzeli v članku psihoterapija za mladostnike.

Družinska terapija

Ker motnja hranjenja zaznamuje vso družino, je v proces smiselno vključiti tudi starše in brate ter sestre. Družinska terapija pomaga zmanjšati napetost ob obrokih, izboljšati komunikacijo in staršem vrniti občutek, da lahko otroku pomagajo.

Sodelovanje strokovnjakov

Najboljši izidi so tam, kjer strokovnjaki sodelujejo: zdravnik spremlja telesno zdravje, psiholog ali psihoterapevt dela z mladostnikom in družino, po potrebi pa se vključita še psihiater in šola. Kadar je stanje zelo resno, je lahko potrebna tudi bolnišnična obravnava, kjer po navedbah Slovenske pediatrije medicinske sestre igrajo osrednjo vlogo pri koordinaciji terapevtskega procesa in podpori mladostniku.

Naš pogled na motnje hranjenja pri mladostnikih

Pri motnjah hranjenja vidimo, kako pomembno je, da mladostnika ne obravnavamo le kot »primer« teže ali jedilnika, temveč kot celostno osebo z lastno zgodbo, čustvi in odnosi. Hrana je pogosto le jezik, s katerim mlad človek sporoča stisko, ki je drugače ne zmore izraziti.

Zato pri delu izhajamo iz znanstveno utemeljenih pristopov in natančne ocene, nato pa obravnavo prilagodimo posamezniku. Vse storitve izvaja specialistka klinične psihologije z večletnimi izkušnjami, kar družini omogoča, da jo od prvega razgovora do terapije spremlja ista strokovnjakinja.

Posebej pomembna se nam zdi vključitev družine. Pri družinski terapiji sta pri nas prisotni dve terapevtki, kar omogoča, da slišimo in podpremo vsakega družinskega člana, tudi tedaj, ko so čustva močna in odnosi napeti. Starši niso krivci, temveč najpomembnejši zavezniki pri okrevanju.

Verjamemo, da s potrpežljivostjo, varnim odnosom in sodelovanjem z zdravnikom mladostnik lahko znova zgradi zaupanje vase in v svoje telo.

Klinična psihologija Dobnik

Pomoč pri Klinični psihologiji Dobnik

Če vas skrbi odnos vašega mladostnika do hrane in telesa, lahko začnete z uvodnim razgovorom (70 €), v katerem skupaj ocenimo, kaj je potrebno. Kliničnopsihološki pregled z diagnostičnim ocenjevanjem stane 130 €, individualna psihoterapija 100 €, družinska psihoterapija 200 €, obravnava na daljavo prek Zooma pa 80 €. Vse storitve so samoplačniške.

Kliničnopsihološki pregledi otrok in mladostnikov

Podrobnosti o pregledih najdete na strani kliničnopsihološki pregledi otrok in mladostnikov, vse cene pa v našem ceniku storitev. Ker motnje hranjenja zahtevajo tudi spremljanje telesnega zdravja, vam ob psihološki obravnavi svetujemo redne preglede pri izbranem pediatru ali osebnem zdravniku.

Pogosta vprašanja

Pri kateri starosti se motnje hranjenja najpogosteje pojavijo?

Motnje hranjenja se najpogosteje začnejo v mladostništvu, ko se telo, odnosi z vrstniki in samopodoba najbolj spreminjajo. Pojavijo se lahko že pri mlajših otrocih in tudi pri odraslih. Starost sama ni razlog, da bi znake spregledali.

Ali motnje hranjenja prizadenejo tudi fante?

Da. Pri fantih se motnja pogosteje kaže kot pretirana vadba in želja po mišičastem telesu, na primer pri bigoreksiji, zato jo okolica lažje spregleda ali celo pohvali. Če fant postane obseden z vadbo in prehranskimi pravili, je vredno ukrepati enako kot pri dekletih.

Kaj naj naredim, če mladostnik zanika, da ima težave?

Zanikanje je pri motnjah hranjenja pogosto, ker motnja mladostniku daje občutek nadzora. Ostanite mirni, ponovite, kaj ste opazili in da vas skrbi, ter predlagajte pregled pri zdravniku ali psihologu. Strokovnjaka lahko najprej obiščete tudi sami in se posvetujete, kako naprej.

Kako dolgo traja terapija motenj hranjenja?

Trajanje je odvisno od vrste in resnosti motnje, od tega, kako dolgo je prisotna, in od drugih težav, ki jo spremljajo. Okrevanje je praviloma proces, ki traja več mesecev, včasih tudi dlje. Natančnejšo oceno lahko poda strokovnjak po opravljenem pregledu.

Ali lahko pomagamo tudi pri drugih težavah, ki spremljajo motnjo hranjenja?

Motnje hranjenja pogosto spremljajo anksioznost, depresivnost in težave s samopodobo, zato jih pri oceni in obravnavi vedno upoštevamo. Več o prepoznavanju tesnobe preberete v članku anksioznost pri otroku.

Viri

Priporočeno