Vpliv ločitve na otroke in mladostnike
Kako ločitev staršev vpliva na čustveno in psihološko stanje otrok različnih starosti
Ločitev sama po sebi ne predstavlja nujno tveganja za duševno zdravje otrok. Pari, ki se razidejo, si pogosto pred ločitvijo začnejo deliti vedno več negativnih interakcij in vedno manj pozitivnih. Tako je pogosto za otrokov psihološki razvoj ugodneje, da se starša razideta in s tem zmanjšata neugoden vpliv teh negativnih interakcij na otroke. Večina čustvenih stisk po ločitvi pri otrocih mine v obdobju dveh let, le manjši delež otrok pa čuti dolgotrajne posledice (npr. težave z vzpostavljanjem in vzdrževanjem intimnih odnosov), kar pa je odvisno od razmerja med varovalnimi dejavniki in dejavniki tveganja. Kaže se, da ima ločitev najmanj vpliva, kadar se zgodi, ko so otroci v obdobju dojenčka ali v obdobju poznega mladostništva.
Kateri dejavniki vplivajo na to, kako otrok doživlja in se spopada z ločitvijo (npr. starost, osebnost, okolje)?
Na otrokovo spoprijemanje z ločitvijo vplivajo številni dejavniki, najširše jih lahko razdelimo na individualne značilnosti otroka in dejavnike v njegovem okolju. Na osebne značilnosti, kot so temperamentne in osebnostne značilnosti, njegovo psihično zdravje pred ločitvijo, splošne prilagoditvene spretnosti, stopnja razvoja otroka, težje vplivamo. Več vpliva pa imamo na dejavnike v otrokovem okolju. Ključen vpliv na otrokovo spoprijemanje z ločitvijo ima potek ločitve in nadaljnjega starševstva – koliko starša kljub morebitnim zameram in negativnim čustvom drug do drugega zmoreta v ospredje postaviti korist otroka. Najbolj neugodno za otroka je, kadar gre za dolgotrajen konflikt med staršema, v katerega je vključen tudi otrok (kadar starša drug o drugem z otrokom ne zmoreta spoštljivo komunicirati).
Katere oblike strokovne podpore so za otroke in mladostnike po ločitvi najbolj učinkovite?
Pomembno je, da se starši zavedajo, da je ločitev za otroka stresen dogodek, na katerega pa se večina ob ustrezni podpori in sodelovanju staršev uspešno prilagodi. Strokovno pomoč je smiselno poiskati v primeru, kadar pri otroku opažamo dlje trajajoče spremembe v vedenju (npr. zapiranje vase, razdražljivost, nezmožnost izpolnjevanja razvojnih nalog, kot je vključevanje v šolsko okolje, druženje z vrstniki ipd.), ki jih zgolj s podporo v ožjem socialnem krogu ne uspemo razrešiti. V tem primeru je smiselno obiskati pomoč strokovnjaka, npr. kliničnega psihologa, ki bo ocenil, ali gre pri otroku zgolj za prilagoditvene težave ali pa so morda prisotne še kakšne druge težave, ki jih je potrebno obravnavati.
Kakšne strategije in prakse starši lahko uporabijo, da zmanjšajo negativni vpliv ločitve na otroke in zagotovijo občutek varnosti?
Starši naj otroku pojasnijo, da je ločitev posledica nesoglasij med njima kot partnerjema, da otrok ni kriv za to, prav tako pa tudi nima vpliva na to, da bi bila starša spet skupaj. Pojasnimo jim lahko, da četudi nista več partnerja, bosta za vedno skupaj starša, ki bosta sodelovala v dobro otrok, nato pa se za to ves čas tudi zares prizadevamo. Pomembno je, da starši sprejmejo, da otrok potrebuje čas, da se na spremembo prilagodi. Ob tem naj bodo otroku na voljo za pogovor in mu nudijo čustveno oporo pri žalovanju za družino, kakršna so bili prej. Nadalje je pomembno, da se starši trudijo za spoštljiv odnos, da se izogibajo neustrezni komunikaciji glede drugega starša otroku (npr. kritiziranje, izpodbijanje pravil drugega starša). Za otrokov občutek varnosti po takšni spremembi pa lahko pomaga tudi, da omogočijo otroku, da čimbolj ohrani rutine in stabilnost, kjer je to mogoče (npr. da otrok ostane v isti šoli, hiši, da lahko še naprej obiskuje iste interesne dejavnosti …).