ADHD pri otrocih in mladostnikih
ADHD ali motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo je ena izmed pogostejših motenj, ki prizadenejo otroke in mladostnike. Simptomi ADHD vključujejo nepozornost, prekomerno gibalno aktivnost in impulzivnost. Vse tri vrste simptomov ne prizadanejo vseh z otrok in mladostnikov z ADHD, zato ravno ti simptomi določajo razlike med nepozornim tipom, hiperaktivnim tipom in kombiniranim tipom.
- Za pretežno nepozorni tip so značilnetežava z ohranjanjem pozornosti, težave pri organiziranju nalog in dejavnosti, težave pri poslušanju navodil, hitenje z nalogami, lahko pa tudi izgubljajo stvari in se izogibajo nalogam, ki zahtevajo mentalni napor.
- Simptomi pretežno hiperaktivno-impulzivnega tipa vključujejo nemirnost (prekomerno gibalno aktivnost), odzivanje brez razmišljanja o posledicah, moteče (nekontrolirano) vedenje, nestrpnost, prekinjanje sogovornika ipd.
- Za kombiniran tip je značilna kombinacija vedenjskih vzorcev obeh tipov tj. preplet impulzivnosti, hiperaktivnosti in slabše pozornosti.
ADHD je nevrobiološka motnja, za katero velja, da obstaja že od otrokovega rojstva, simptomi pa vplivajo na posameznika na različnih področjih njegovega življenja, vključno z akademskimi sposobnostmi, socialnimi odnosi in zmožnostjo vsakodnevnega delovanja in prilagajanja različnim okoljem in situacijam. Pri otrocih z ADHD pogosto ne gre le za težave s pozornostjo ali nemirnostjo, saj se posledično lahko spopadajo tudi z drugimi težavami kot so:
- slabše nadzorovanje svojih čustev,
- izbruhi jeze,
- težave s spanjem (težje uspavanje),
- tesnoba,
- slabše prilagajanje v šoli,
- težave v socialnih spretnostih,
- konflikti z vrstniki,
- slabša samopodoba.
Simptome ADHD običajno opazimo že v predšolskem obdobju, težave pa postanejo izrazitejše pri šoloobveznih otrocih, ko ovirajo šolsko delo in prilagajanje v novem okolju. Pri majhnih otrocih se pozornost, koncentracija in nadzor impulzov še razvijajo; mnogi mlajši otroci imajo težave z mirnim sedenjem, vzdrževanjem pozornosti in nekontroliranim odzivanjem, a te težave niso nujno znak ADHD. Otroci, ki izpolnjujejo diagnostična merila za ADHD, se razlikujejo po tem, da so njihovi simptomi hiperaktivnosti, impulzivnosti ali nepozornosti bistveno večji od pričakovanih za njihovo starost ali razvojno stopnjo. ADHD se pogosteje diagnosticira pri dečkih kot deklicah. Dečki običajno kažejo hiperaktivnost in druga pozunanjena vedenja (npr. izbruhi jeze, konflikti z vrstniki), medtem ko so težave pri dekletih ponavadi vedenjsko manj izrazite. Dekleta so posledično pogosteje diagnostično spregledane, ker so njihove težave manj opazne in manj moteče za okolico.
Zakaj je pomembno zgodnje odkrivanje ADHD?
ADHD lahko povzroči težave pri razvijanju pozitivne samopodobe, socialnega prilagajanja in slabše učne dosežke, če ni ustrezno obravnavan. Zaradi tega sta zgodnja diagnoza in prave intervencije izredno pomembne, da se otroku pripravi ustrezen načrt pomoči, ki mu omogoča doseganje njegovih potencialov kljub motnji. Z ustrezno obravnavo se otroci z motnjo ADHD lahko naučijo uspešno regulirati svoje vedenje in se prilagajati okoliščinam.
Staršem ustrezna obravnava pomaga k boljšemu razumevanju otrokove motnje, kar olajša obvladovanje otrokovih vedenjskih in čustvenih simptomov. Srarši se namreč pogosto krivijo za svoja vzgojna ravnanja ter se sprašujejo, če so otroka narobe vzgajali. Naučijo se tudi učinkovitih strategij za podporo otroku, kar izboljšuje vsakodnevno življenje in odnose v družini. Starši pridobijo tudi čustveno podporo in orodja za krepitev pozitivnega vedenja ter samonadzora pri otroku.
Ocena ADHD
ADHD je mogoče diagnosticirati s celovito timsko (kliničnopsihološko, pedopsihiatrično, specialnopedagoško) oceno. Ocenjevanje je procesno (potrebnih je več srečanj) in postopno ter vključuje več oseb iz otrokove okolice, ki otroka dobro poznajo (starši, vzgojitelji, učitelji) in lahko posredujejo pomembna opažanja o otroku v različnih okoljih.
Terapevtska obravnava ADHD
Terapevtska obravnava vključuje različne oblike psihosocialne pomoči ter svetovanja, namenjene tako otroku kot tudi celotni družini.
Čeprav je ADHD nevrobiološka motnja, je zmotno prepričanje, da je zdravljenje omejeno le na medikamentozno terapijo. Pri obravnavi so učinkovite vedenjsko-kognitivne tehnike, ki izboljšujejo razvoj otrokovega samonadzora in notranjega lokusa kontrole ter socialne spretnosti, reševanje problemov in uravnavanja čustev. Pri blažje izraženih težavah je ta pristop lahko dovolj učinkovit. Pomembno razbremenitev in podporo otroku lahko omogočijo tudi prilagoditve in/ali dodatna strokovna pomoč v šoli. Zdravila so pogosto pomemben del obravnave ADHD, saj pomagajo otrokom pri izboljšanju inhibicije (nadzora vedenja), izboljševanju usmerjenosti miselnih procesov in zmanjševanju nemirnosti, kar prispeva k boljši osredotočenosti in uspešnosti v šoli ter v vsakdanjem življenju. Zdravila lahko predpiše otroku pedopsihiater.
Kaj lahko naredijo starši?
Sposobnost koncentracije lahko starši pri svojem otroku učinkovito krepijo skozi igro, še posebej z miselnimi in družabnimi igrami. Otroci se lažje osredotočijo, če kompleksne naloge razdelimo na manjše korake. Pomembno je, da starši otrokom omejijo aktivnosti na ekranih, saj je ena od posledic prekomerne rabe tudi zmanjšana sposobnost koncentracije. Na izboljšanje koncentracije lahko starši vplivajo tudi s spodbujanjem zdravega življenjskega sloga otroka. Poskrbeti je potrebno, da je otrok vsak dan gibalno aktiven, da se prehranjuje čim bolj uravnoteženo, pije dovolj vode in dovolj spi. Urejen prostor in znana rutina močno pripomoreta k lažjemu vzdrževanju pozornosti. Strukturirano, predvidljivo in stabilno družinsko okolje pomembno pozitivno vpliva na psihosocialni razvoj nemirnega otroka.
Koristne povezave: