Zasvojenost z videoigrami pri mladostnikih: znaki in pomoč

Zasvojenost z videoigrami pri mladostnikih: znaki in pomoč

Zasvojenost z videoigrami pri mladostniku ni isto kot veliko igranja. O njej govorimo, ko mladostnik nad igranjem izgubi nadzor, ko igre izrinejo šolo, spanje, prijatelje in družino ter ko kljub jasnim posledicam vztrajno igra naprej, običajno vsaj leto dni. Večina mladih, ki veliko igrajo, ni zasvojenih. Pri manjšem delu pa se igranje spremeni v motnjo, ki jo je smiselno strokovno oceniti in zdraviti. V nadaljevanju pojasnjujemo, kako ločiti intenzivno igranje od zasvojenosti, katere znake opazite doma in v šoli, kako se z mladostnikom pogovoriti in kdaj poiskati pomoč.

Na kratko

• Ključna razlika med navdušenim igralcem in zasvojenim mladostnikom je izguba nadzora, ne število ur pred zaslonom.
• Svetovna zdravstvena organizacija motnjo igranja videoiger od leta 2018 vodi v mednarodni klasifikaciji bolezni ICD-11. Za diagnozo mora vzorec praviloma trajati 12 mesecev.
• Med slovenskimi osmošolci je raziskava NIJZ zasvojenost prepoznala pri 2,5 %, pogosteje pri fantih.
• Opozorilni znaki se kažejo v šoli, v razpoloženju, v spanju in v odnosih: utrujenost, slabši uspeh, jeza ob omejevanju, prikrivanje igranja.
• Za igranjem se pogosto skrivajo tudi druge stiske, zato je dobra ocena celostna in vključuje družino.

Kdaj igranje postane zasvojenost?

Starši nas pogosto vprašajo, koliko ur igranja je že preveč. Odgovor je manj preprost, kot bi si želeli: število ur je pomemben podatek, ni pa merilo za zasvojenost. Mladostnik, ki ob vikendu pet ur igra s prijatelji, nato pa brez večjih težav odide na trening in opravi šolske obveznosti, je lahko zelo zavzet igralec, ni pa nujno zasvojen.

Japonska raziskava iz leta 2025 je primerjala igralce z visoko angažiranostjo in igralce z zasvojenostjo. Edina značilnost, ki je skupini zanesljivo ločila, je bila izguba nadzora. Toleranca (potreba po vedno več igranja) in umik (nemir, ko igranje ni mogoče) sta se pojavljala tudi pri intenzivnih, a zdravih igralcih.

Podobno poudarja pregled o motnji igranja v ICD-11: diagnoza ne sme temeljiti samo na pogostem igranju. Jedro motnje sestavljajo trije elementi:

1. Oslabljen nadzor: mladostnik ne zmore sam določiti, kdaj začne, koliko časa igra in kdaj neha.
2. Prednost igranju: igranje postane pomembnejše od drugih interesov in vsakodnevnih dejavnosti.
3. Nadaljevanje kljub posledicam: igranje se nadaljuje ali celo stopnjuje, čeprav že povzroča težave v šoli, doma ali pri zdravju.

Dodaten pogoj je, da vzorec povzroča pomembno stisko ali okvaro delovanja na osebnem, družinskem, socialnem, izobraževalnem ali drugem področju. Mladostnik torej ne igra le veliko, temveč mu igranje vidno jemlje prostor za razvoj.

Izraz »zasvojenost z igrami« ljudje uporabljajo tudi za igre na srečo. Gre za sorodno, a ločeno nekemično zasvojenost. V tem članku pišemo o videoigrah: računalniških, konzolnih in mobilnih, na spletu ali brez povezave.

Kako pogosta je med slovenskimi mladostniki?

Igranje je med mladimi v Sloveniji del vsakdana. Po raziskavi NIJZ med osmošolci iz leta 2015 je v zadnjem letu igralo 82,1 % učencev. V povprečju so začeli pri dobrih 7 letih in med tednom igrali 1,7 ure na dan, ob vikendih skoraj dve uri in pol.

Ista raziskava je pokazala, da 2,5 % osmošolcev ustreza diagnozi zasvojenosti. Ti mladostniki so z igranjem začeli prej, pri povprečni starosti 5,5 leta, in igrali bistveno več: med tednom 5,4 ure na dan, ob vikendih 6,9 ure.

Novejši podatki kažejo, da se ocene razlikujejo glede na uporabljena merila:

Slovenska študija Macurjeve in sodelavcev je pri mladostnikih z visokim tveganjem ugotovila tudi nižjo samokontrolo in slabše razumevanje s starši. Mednarodna primerjava HBSC je v vseh vključenih državah povezala problematično igranje z nižjim zadovoljstvom z življenjem, več psihološkimi težavami in manjšo podporo vrstnikov. Po poročilu, ki ga povzema NIJZ, je bilo v raziskavi HBSC 2022 v vključenih državah 12 % mladostnikov ogroženih zaradi problematičnega igranja.

Za primerjavo: po publikaciji NIJZ o nekemičnih zasvojenostih je med prebivalci, starimi od 15 do 64 let, videoigre v zadnjem letu igralo 24,2 % ljudi, izrazite znake zasvojenosti pa je kazalo 0,3 %. Mladostništvo je torej obdobje večje ranljivosti.

Znaki, ki jih opazite doma in v šoli

Zasvojenost se le redko pokaže čez noč. Običajno se postopno spreminja več področij hkrati. Priročnik Zavoda RS za šolstvo o prekomerni rabi zaslonov znake razvršča v štiri skupine, ki so v pomoč tudi staršem.

Šola in učenje

• mladostnik je v šoli vidno utrujen ali zaspan,
• manj ga zanima pouk, obveznosti odlaša ali pozablja,
• učni uspeh se slabša, pojavijo se težave s koncentracijo,
• začne izostajati od pouka.

Vedenje

• pogosto preverja telefon ali misli na igro, tudi med poukom ali obroki,
• igranje prikriva, zanika ali zmanjšuje, koliko časa preživi pred zaslonom,
• opušča hobije, šport in druženje, ki so ga prej veselili.

Čustvovanje

• apatija in nezainteresiranost za vse, kar ni igra,
• nemir, nihanje razpoloženja, impulzivnost,
• izrazita jeza ob omejevanju ali odvzemu naprave,
• potrtost in žalost.

Telo in spanje

• pekoče oči, glavoboli,
• težave z nespečnostjo in zamaknjen ritem spanja,
• drugi telesni znaki stiske.

Tudi Ameriška pediatrična akademija opisuje nezdravo igranje kot igranje, ki izriva šolo, spanje, gibanje in odnose, mladostnik pa postane žalosten, razdražljiv ali zaskrbljen, ko igrati ne more. Posamezen znak še ne pomeni zasvojenosti. Pozorni bodite, ko se jih več pojavi hkrati in vztrajajo več mesecev.

Kako strokovnjaki postavijo oceno

Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo igranja iger (gaming disorder) septembra 2018 vključila v ICD-11, Ameriška psihiatrična zveza pa je leta 2013 internetno motnjo igranja iger uvrstila v prilogo DSM-5 kot stanje, ki ga je treba še raziskati. Oboje povzema prispevek v Slovenski pediatriji, ki navaja tudi devet meril DSM-5. Za oceno zasvojenosti mora mladostnik v 12 mesecih izpolnjevati pet ali več od njih:

1. preokupiranost z igrami,
2. umik in negativna čustva, ko igranje ni mogoče,
3. toleranca, torej potreba po vedno več igranja,
4. neuspešni poskusi, da bi igranje nadziral ali zmanjšal,
5. izguba zanimanja za druge hobije,
6. nadaljevanje igranja kljub znanim negativnim posledicam,
7. zavajanje družinskih članov o obsegu igranja,
8. igranje kot pobeg pred negativnimi čustvi,
9. ogrožanje pomembnega odnosa, šolanja ali drugih priložnosti.

Po ICD-11 mora vzorec praviloma trajati 12 mesecev, pri hudi sliki pa se lahko diagnoza postavi že po šestih mesecih.

V kliničnopsihološkem pregledu seznam meril ni dovolj. Pogovarjamo se z mladostnikom in s starši, uporabimo psihodiagnostične postopke, preverimo razpoloženje, anksioznost, pozornost in samokontrolo ter pogledamo, kako družina deluje kot celota. Šele iz te slike je jasno, ali gre za motnjo igranja, za stisko, ki se izraža prek igranja, ali za oboje.

Kaj se pogosto skriva za igranjem

Igranje je za mnoge mladostnike prostor, kjer so uspešni, povezani in sprejeti. Kadar je zunaj igre veliko neuspeha, osamljenosti ali napetosti, igra hitro postane zatočišče. Zato pri oceni vedno iščemo, kaj igranje mladostniku daje in čemu se z njim izogiba.

Slovenske smernice za uporabo zaslonov pri mladih priporočajo, da pri mladostniku s težavami v komunikaciji in socializaciji, pozornosti, šolskem delu ali razpoloženju pomislimo, ali k njim prispeva prekomerna izpostavljenost zaslonom. Velja pa tudi obratno: težave s pozornostjo, anksioznost ali depresivno razpoloženje lahko igranje okrepijo.

V praksi najpogosteje preverjamo:

• pozornost in impulzivnost, saj ima mladostnik z ADHD pri otrocih in mladostnikih več težav z ustavljanjem dejavnosti, ki ga hitro nagrajuje,
• anksioznost in socialno nelagodje, ko je spletni svet lažji od stika v živo,
• depresivno razpoloženje, ko igra začasno zapolni praznino,
• družinske odnose, saj so raziskave povezale visoko tveganje s slabšim razumevanjem s starši,
• vrsto iger: avtorji v Slovenski pediatriji kot najbolj zasvojljive navajajo spletne večigralske igre vlog, kjer se igralci povezujejo v skupine in klane.

Kadar mladostnik težko odloži tudi družbena omrežja in druge vsebine, preberite še naš članek o odvisnosti od interneta pri mladostnikih.

Kako se z mladostnikom pogovoriti in postaviti meje

Starši imate pri igranju več vpliva, kot se morda zdi, a ga ne gradite samo s prepovedmi. Smernice svetujejo redne in odprte pogovore o dejavnostih pred zasloni, jasna pravila in starševski zgled. Pomagajo vam lahko naslednji koraki:

1. Začnite z zanimanjem, ne z obtožbo. Vprašajte, kaj igra, s kom igra in kaj mu je pri igri všeč. Mladostnik, ki se počuti slišanega, bo lažje sprejel meje.
2. Opišite, kar opazite. Namesto »ves dan samo igraš« recite »opazila sem, da zjutraj težko vstaneš in da si nehal hoditi na trening«.
3. Pravila dogovorite skupaj. Določite čas igranja, dneve brez iger in prostore brez naprav, na primer jedilnico in ponoči spalnico.
4. Napovejte konec igre. Večigralske igre se ne ustavijo sredi tekme, zato se dogovorite za opozorilo nekaj minut prej.
5. Ponudite nekaj v zameno. Gibanje, druženje v živo in skupne družinske dejavnosti zapolnijo čas, ki ga igra sprosti.
6. Bodite zgled. Če starši za mizo ves čas gledate v telefon, mladostnik pravila težje sprejme.
7. Bodite dosledni in mirni. Jeza ob prvih omejitvah je pričakovana. Dosleden, umirjen odziv deluje bolje od kazni, ki se spreminjajo iz dneva v dan.

Več o tem, kako zaslone vključiti v družinsko življenje po starostnih obdobjih, preberete v članku o uporabi zaslonov pri otrocih in mladostnikih.

Če dogovori kljub trudu vedno znova propadejo in se doma stopnjujejo konflikti, to ne pomeni, da ste kot starši odpovedali. Pogosto je to znak, da je težava globlja od pravil in da potrebuje strokovno oceno.

Kdaj poiskati strokovno pomoč

Posvet s kliničnim psihologom je smiseln, ko:

• se več opozorilnih znakov kaže dalj časa, več mesecev,
• mladostnik sam ne zmore omejiti igranja, čeprav si to želi,
• se slabša šolski uspeh ali začne izostajati od pouka,
• se umika od prijateljev in družine,
• se doma konflikti zaradi igranja stopnjujejo do kričanja, groženj ali uničevanja stvari,
• opazite znake potrtosti, anksioznosti ali težav s pozornostjo.

Priročnik ZRSS svetuje takojšnje ukrepanje, ko prekomerna raba zaslonov vodi v popolno izolacijo, odklanjanje šole, hude čustvene ali vedenjske težave, zanemarjanje osnovnih potreb, kot sta hrana in spanje, ali samomorilne misli.

Če mladostnik govori o samomoru ali je v neposredni nevarnosti, pokličite 112 ali ga odpeljite na najbližjo urgenco. Mladostnik lahko brezplačno, anonimno in zaupno pokliče tudi TOM telefon na številki 116 111. V akutni stiski, ko je nujna začasna umestitev zunaj doma, so na voljo krizni centri za otroke in mladostnike, ki delujejo 24 ur na dan.

Naš pogled

Pri mladostnikih, ki pridejo k nam zaradi igranja, redko vidimo samo igranje. Za njim pogosto stojijo utrujenost od šolskih neuspehov, socialna negotovost, težave s pozornostjo ali napet družinski vsakdan. Zato obravnave ne začnemo z vprašanjem, koliko ur igra, temveč s tem, kaj mu igra daje in česa mu primanjkuje drugje.

Zdi se nam pomembno, da mladostnika ne obravnavamo kot problem, ki ga je treba popraviti, in da staršev ne pustimo samih v vlogi nadzornikov. Ocena, ki temelji na znanstveno utemeljenih psihodiagnostičnih postopkih, družini pokaže, kje je jedro težave. Na tej podlagi skupaj oblikujemo načrt: individualno psihoterapijo za mladostnika, svetovanje staršem ali družinsko terapijo, kadar je igranje postalo središče sporov.

Pri družinski terapiji sta pri nas prisotni dve terapevtki, kar omogoča, da se slišijo vsi družinski člani in da ima vsak v pogovoru oporo. Mladostnik tako lažje začuti, da ni na zatožni klopi, starši pa dobijo konkretna orodja, s katerimi doma znova vzpostavijo stik in meje.

Klinična psihologija Dobnik

Kako vam lahko pomagamo

V Klinični psihologiji Dobnik mladostnike in njihove družine obravnava specialistka klinične psihologije z večletnimi izkušnjami. Začnemo lahko z uvodnim razgovorom (70 €), na katerem skupaj ocenimo, kaj družina potrebuje. Za celostno sliko izvedemo kliničnopsihološki pregled otrok in mladostnikov (130 €), ki pokaže, ali gre za motnjo igranja in kaj jo poganja.

Nadaljnja pomoč je lahko individualna psihoterapija (100 €), družinska psihoterapija z dvema terapevtkama (200 €) ali svetovanje staršem (90 €). Kadar obisk v živo ni mogoč, ponujamo tudi obravnavo na daljavo prek Zooma (80 €). Vse storitve so samoplačniške, celoten seznam pa najdete v našem ceniku storitev. Več o tem, kako poteka terapija v tem obdobju, preberete v članku o psihoterapiji za mladostnike.

Pogosta vprašanja

Koliko ur igranja na dan je preveč za mladostnika?

Enotne meje za mladostnike ni, saj zasvojenosti ne določa število ur, temveč izguba nadzora in posledice v vsakdanjem življenju. Smiselno je opazovati, ali mladostnik ob igranju še dovolj spi, opravlja šolske obveznosti, se giblje in druži v živo. Če igranje te dejavnosti izriva, je čas za pogovor in jasnejša pravila.

Ali naj mladostniku igre preprosto prepovem?

Popolna prepoved brez pogovora pogosto vodi v več konfliktov, prikrivanje in igranje drugje. Bolje se obnesejo skupaj dogovorjena, jasna in dosledno izvajana pravila ter nadomestne dejavnosti. Če mladostnik kljub temu ne zmore omejiti igranja, je to znak, da potrebuje strokovno pomoč.

Ali je zasvojenost z videoigrami prava diagnoza?

Da. Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo igranja iger leta 2018 vključila v mednarodno klasifikacijo bolezni ICD-11. Diagnozo postavi strokovnjak na podlagi celostne ocene, običajno ko vzorec traja vsaj 12 mesecev in povzroča pomembno stisko ali slabše delovanje.

Kaj, če mladostnik noče na pregled?

Mladostnikov odpor je pogost in ni ovira za začetek. Na uvodni razgovor lahko najprej pridete starši sami. Skupaj premislimo, kako mladostnika povabiti, in mu obisk predstavimo kot pogovor o njegovem počutju, ne kot kazen.

Viri

• NIJZ: Zasvojenost z igranjem računalniških iger med slovenskimi osmošolci
• NIJZ: Porast uporabe digitalne tehnologije med mladostniki
• Zadusevnozdravje.si: Statistična publikacija Nekemične zasvojenosti v Sloveniji
• Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih
• ZRSS: Podpora krepitvi duševnega zdravja, prekomerna uporaba zaslonov
• Slovenska pediatrija: Od zabave do zasvojenosti, o digitalnih medijih
• Macur in sodelavci: Internet Gaming Disorder in adolescence
• A cross-national comparison of problematic gaming behavior
• Gaming disorder in the ICD-11: the state of the game
• Loss of control is a key feature for distinguishing between addiction and high engagement
• HealthyChildren.org: Unhealthy Video Gaming
• TOM telefon za otroke in mladostnike
• GOV.SI: Prepoznavanje in preprečevanje nasilja

Priporočeno

• Odvisnost od interneta pri mladostnikih: znaki, meje in pomoč
• Uporaba zaslonov pri otrocih in mladostnikih
• Napadi panike pri mladostniku: znaki, pomoč in kdaj k strokovnjaku
• Psihoterapija za mladostnike: koristi, dokazi in smernice