Motivacija za učenje: kako jo otrok najde in kako mu pomagate

Motivacija za učenje: kako jo otrok najde in kako mu pomagate

Motivacija za učenje ni lastnost, ki jo otrok ima ali nima, temveč stanje, ki se spreminja s starostjo, z doživljanjem uspeha in neuspeha, z odnosi doma in v šoli ter s tem, kako se otrok počuti. Kadar otrok ali mladostnik izgubi voljo do učenja, mu najbolj pomagamo, če najprej razumemo, zakaj se je to zgodilo, nato učenje razdelimo na obvladljive korake in pohvalimo trud, ne le ocene. Če nemotiviranost traja dlje časa ali jo spremljajo tesnoba, umik, slaba volja ali izrazite težave pri branju, pisanju in računanju, je smiselno poiskati strokovno oceno, saj se za “lenobo” pogosto skriva nekaj drugega.

Na kratko

• Motivacija za učenje vključuje duševne procese, ki učenje sprožijo, ga usmerjajo in mu dajejo vztrajnost; pri mnogih otrocih med 9. in 12. letom naravno upade.
• Notranja motivacija (radovednost, interes) vodi v globlje in trajnejše učenje, zunanje spodbude pa so koristne, kadar so zmerne in vezane na trud.
• Pomagajo realni cilji, kratki učni bloki, stalna rutina in povratna informacija, ki otroku pove, kaj mu je uspelo in kaj lahko izboljša.
• Tesnoba, sram, dolgčas in obup so znaki nezadovoljenih psiholoških potreb, ne pa slabega značaja.
• Če se težave ne izboljšajo v nekaj tednih ali se stopnjujejo, je čas za pogovor s šolsko svetovalno službo ali za psihološki pregled.

Kaj pomeni motivacija za učenje

Zavod RS za šolstvo v priročniku Spodbujanje motiviranosti za globinsko učenje učno motivacijo opisuje kot duševne procese, ki dajejo pobudo za učenje, ga usmerjajo ter mu določajo intenzivnost, trajanje in kakovost. To pomeni, da pri motivaciji ne gre le za vprašanje, ali se otrok sploh usede k nalogam, ampak tudi za to, kako dolgo zdrži, kako globoko razume snov in kako se odzove, ko mu nekaj ne gre.

Isti priročnik kakovostno motivacijo prepoznava po treh znakih: otrok vztraja pri dejavnosti tudi brez zunanjega nadzora, je odporen proti neuspehom in zna samostojno načrtovati učenje. Ti trije znaki so dobro izhodišče za starše. Namesto vprašanja “Ali se uči dovolj?” se lahko vprašate: “Ali vztraja, ko ga ne nadzorujem? Kako se odzove na slabo oceno? Ali zna sam razdeliti delo?”

Zakaj motivacija s starostjo niha

Starši pogosto opazijo, da otrok, ki je v prvih razredih rad hodil v šolo, nekje v drugem triletju izgubi zagon. To ni nujno znak težave. Kanadska raziskava Gillet, Vallerand in Lafrenière (2012) je pokazala, da notranja motivacija za šolo pogosto upade med 9. in 12. letom starosti, nato se ustali in kasneje pogosto znova okrepi.

V tem obdobju se povečajo zahteve šole, otroci se bolj primerjajo z vrstniki, ocene postanejo pomembnejše, v mladostništvu pa se pridružijo še telesne spremembe, iskanje lastne identitete in večja občutljivost za mnenje drugih. Upad motivacije je zato pogosto razumljiv odziv na novo razvojno nalogo. Pozorni pa smo, kadar je upad nenaden, izrazit ali ga spremljajo spremembe v razpoloženju, spanju, prehranjevanju ali odnosih.

Notranja in zunanja motivacija: v čem je razlika

O notranji motivaciji govorimo, kadar je dejavnost sama po sebi nagrada: otrok bere, ker ga zgodba zanima, ali rešuje uganko, ker ga veseli, da jo razreši. Zunanja motivacija izhaja iz posledic: dobre ocene, pohvale, nagrade ali izogibanja kazni.

Ameriško psihološko združenje v slovenskem prevodu priročnika Dvajset najpomembnejših psiholoških načel za poučevanje in učenje navaja, da notranje motivirani učenci bolj uživajo v učenju, bolje povezujejo informacije in so uspešnejši, medtem ko lahko pretirana zunanja motivacija vodi v površinsko učenje ali v obup pod pritiskom. Isti vir hkrati poudarja, da notranja in zunanja motivacija nista nujno nasprotji: otrok se lahko uči, ker ga snov zanima in ker si želi dobre ocene.

Za vsakdanje življenje je to pomembno spoznanje. Vse šolske naloge ne bodo zanimive in ni realno pričakovati, da bo otrok užival v vsakem preverjanju znanja. Teorija samodoločitve, ki sta jo razvila Ryan in Deci, zato poudarja proces ponotranjenja: otrok postopoma sprejme, da je neka naloga pomembna zanj, tudi če ni zabavna. To se zgodi lažje, kadar razume, zakaj se nečesa uči, kadar ima nekaj izbire in kadar se v odnosu z odraslimi počuti sprejetega.

Kako otrok prepozna svoje motivacijske vzorce

Učitelji iz Zavoda RS za šolstvo v prispevku Vrzeli ne bodo izginile same po sebi poudarjajo, da je treba pri spodbujanju motivacije poslušati posameznega učenca in izvedeti, kaj čuti, doživlja in zna. Enako velja doma. Z mladostnikom se lahko o tem pogovorite neposredno, z mlajšim otrokom pa ob konkretnih situacijah, na primer po vrnitvi iz šole ali ob domači nalogi.

Vprašanja, ki otroku pomagajo raziskati lastne vzorce:

• Kdaj se učim najlažje? Zjutraj ali popoldne, sam ali s sošolcem, v tišini ali ob tihi glasbi.
• Pri katerih predmetih čas hitro mine? To so pogosto njegova močna področja, na katera se lahko opre.
• Kaj se zgodi, ko mi ne gre? Ali odneham, se razjezim, odlašam ali poiščem pomoč?
• Čemu pripišem uspeh? Trudu in dobri pripravi ali sreči in “lahkemu testu”?
• Čemu pripišem neuspeh? Temu, da “nisem za matematiko”, ali temu, da sem se premalo časa učil ali na napačen način?

Zadnji dve vprašanji sta še posebej pomembni. Otrok, ki uspeh pripisuje trudu, ima občutek, da lahko na izid vpliva. Otrok, ki neuspeh pripisuje nespremenljivi lastnosti (“sem pač neumen”), pa hitro izgubi razlog za poskušanje. Če pri otroku pogosto slišite takšne stavke, je to pomemben podatek in ne le trenutna slaba volja.

Od velike naloge do majhnih korakov

Snov, ki se zdi prevelika, otroka pogosto ohromi, še preden začne. Pri dvigu upadle motivacije je po ugotovitvah iz zbornika Kako motivirati učence pri poučevanju na daljavo pomembno postavljanje realno dosegljivih ciljev in aktivna vključenost učenca, kar krepi občutek odgovornosti. Doma lahko to prenesete v preprost postopek:

1. Skupaj poglejte celoto. Kaj mora otrok znati do testa ali do konca tedna? Zapišite na list.
2. Razdelite na kose. Eno poglavje ali ena vrsta nalog na en učni blok. Za mlajše otroke je primeren blok 15 do 20 minut, za mladostnike daljši.
3. Postavite cilj, ki ga lahko preveri sam. Ne “učil se bom zgodovino”, ampak “znal bom povedati tri vzroke za prvo svetovno vojno”.
4. Določite stalni čas in prostor. Rutina zmanjša pogajanja in odlašanje, ker učenje postane del dneva in ne vsakodnevna odločitev.
5. Načrtujte kratke odmore. Odmor, v katerem se otrok razgiba ali nekaj poje, je del učenja, ne nagrada zanj.
6. Ob koncu preverite, kaj je uspelo. Otrok naj sam pove, kaj zdaj zna. Tako vidi napredek, ki ga sicer spregleda.
7. Prilagodite načrt. Če je bil cilj prevelik, ga naslednjič zmanjšajte. To ni neuspeh, temveč učenje o tem, kako se učiti.

Pri mladostnikih je smiselno, da načrt postopoma prevzamejo sami. Vaša vloga se spremeni od vodenja k spremljanju: vprašate, kako so si delo razdelili, in ponudite pomoč, ko jo potrebujejo.

Pohvala, nagrade in ocene: kaj zares deluje

Zavod RS za šolstvo v prispevku Zmote in resnice o motivaciji za učenje poudarja, da učenec ni pasiven prejemnik motiviranja: spodbude odraslih sam notranje razlaga in vrednoti. Ista pohvala ima zato pri dveh otrocih lahko povsem različen učinek. Za enega je spodbuda, drugi jo doživi kot pritisk, da mora vedno znova dokazovati.

Splošna smer je kljub temu jasna. Starši in učitelji motivacijo krepijo s pohvalo za trud, z jasno povratno informacijo in z nagradami, ki so realne in vezane na dosežen cilj, ne pa le na oceno.

Pomembna je tudi vaša drža do učenja. Otrok opazi, ali doma o šoli govorite z radovednostjo ali le z vprašanjem o ocenah. Pogovor o tem, kaj zanimivega je izvedel, pogosto naredi več kot še en opomin o domači nalogi.

Ko za nemotiviranostjo stoji nekaj drugega

Pri svojem delu pogosto srečujemo otroke in mladostnike, ki so jih doma ali v šoli označili za lene, pa se je izkazalo, da se za upadom motivacije skrivajo druge težave. Prispevek Vrzeli ne bodo izginile same po sebi navaja, da so negativna čustva, kot so tesnoba, sram, dolgčas in obup, znak nezadovoljenih psiholoških potreb in učence odvračajo od učenja. Najpogostejši razlogi, ki jih pri tem preverjamo:

• Specifične učne težave. Otrok, ki z velikim naporom bere, piše ali računa, se hitro utrudi in se začne izogibati nalogam. Nemotiviranost je tu posledica, ne vzrok.
• Težave s pozornostjo. Pri otrocih z ADHD pri otrocih in mladostnikih je pogosto videti, kot da nočejo, v resnici pa težko vzdržujejo pozornost pri nalogah, ki jih ne pritegnejo.
• Tesnoba in strah pred neuspehom. Nekateri otroci odlašajo zato, ker jih je strah, da ne bodo dovolj dobri. Izogibanje začasno zmanjša napetost, dolgoročno pa jo poveča.
• Potrtost in depresivno razpoloženje. Izguba interesa za šolo, ki jo spremljajo umik od prijateljev, utrujenost in spremembe spanja, je lahko znak depresije.
• Nizka samopodoba. Otrok, ki je prepričan, da “nič ne zna”, nima razloga za trud.
• Obremenitve v družini ali med vrstniki. Ločitev staršev, selitev, bolezen v družini ali vrstniško nasilje močno vplivajo na zmožnost osredotočanja.

Če obstaja sum na vrstniško ali drugo nasilje, smernice NIJZ in ministrstva o ravnanju ob nasilju poudarjajo, da je treba otroku verjeti, ga ne zasliševati z dvomom in čim prej obvestiti pristojne, na primer center za socialno delo ali policijo. V takšnem primeru motivacija za učenje ni prva naloga, prva naloga je otrokova varnost.

Kakšno podporo ponuja šola

Če se pokaže, da ima otrok učne ali druge težave, ima v slovenskem šolstvu na voljo več oblik podpore. Po podatkih ministrstva se lahko dodatna strokovna pomoč v osnovni šoli izvaja kot učna pomoč, svetovalna storitev ali pomoč za premagovanje primanjkljajev, praviloma do 5 ur tedensko. Postopek usmerjanja vodi Zavod RS za šolstvo, ki izda odločbo o usmeritvi na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje. Strokovna dokumentacija o opravljenih obravnavah otroka, na primer psihološki ali specialnopedagoški izvid, je pri tem pomemben del vloge.

Kdaj poiskati strokovno pomoč

Kratkotrajen padec motivacije, na primer po počitnicah ali v obdobju veliko preverjanj, je običajen. Strokovno pomoč priporočamo, kadar opazite naslednje:

• otrok se več tednov ne more spraviti k učenju, čeprav ste preizkusili rutino, manjše cilje in spodbude;
• učni uspeh izrazito pade brez jasnega razloga;
• otrok pogosto toži zaradi bolečin v trebuhu ali glavi zjutraj pred šolo ali se šoli izogiba;
• opazite jok, razdražljivost, umik ali izgubo veselja tudi do dejavnosti, ki jih je imel prej rad;
• otrok govori, da je ničvreden, da nima smisla ali da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo;
• učitelji poročajo o težavah s pozornostjo, branjem, pisanjem ali računanjem.

Če otrok ali mladostnik izraža misli o samopoškodovanju ali samomoru, ne čakajte na naročilo pri psihologu: isti dan se obrnite na izbranega pediatra ali družinskega zdravnika, ob neposredni nevarnosti pa pokličite 112.

Prvi korak je pogosto pogovor z razrednikom in šolsko svetovalno službo. Ko je treba natančneje ugotoviti, kaj stoji za težavami, pa je na mestu psihološki diagnostični pregled, ki oceni otrokove sposobnosti, pozornost, čustveno doživljanje in morebitne učne primanjkljaje. Več o prepoznavanju stisk najdete v našem članku o duševnem zdravju otrok in mladostnikov.

Naš pogled

Pri otrocih in mladostnikih, ki pridejo k nam zaradi “pomanjkanja motivacije”, skoraj nikoli ne gre zgolj za voljo. Pogosto vidimo otroke, ki so se dolgo trudili, a niso dobili občutka uspeha, zato so se nehali truditi. Vidimo tudi starše, ki so preizkusili že vse nasvete, pa so ob tem utrujeni in zaskrbljeni.

Zato začnemo z razumevanjem. Natančna diagnostika pokaže, ali so v ozadju učne težave, težave s pozornostjo, tesnoba ali obremenitve v odnosih. Šele ko vemo, kaj otroka ovira, lahko skupaj s starši pripravimo načrt, ki je prilagojen prav njemu, in ne splošen recept.

Verjamemo v znanstveno utemeljene pristope, etičnost in varnost otroka. Kadar se težave prepletajo z odnosi doma, v družinsko obravnavo vključimo celotno družino, pri čemer sta prisotni dve terapevtki. Motivacija se namreč ne gradi le v otroku, gradi se v odnosu, v katerem se otrok počuti sprejetega tudi takrat, ko mu ne gre.

Klinična psihologija Dobnik

Kako vam lahko pomagamo

V Klinični psihologiji Dobnik vse storitve izvaja specialistka klinične psihologije z večletnimi izkušnjami. Kadar želite najprej razumeti, zakaj otrok izgublja voljo do učenja, je dober začetek uvodni razgovor (70 €). Kliničnopsihološki pregled z diagnostičnim ocenjevanjem stane 130 €, specialnopedagoški pregled, ki natančneje oceni branje, pisanje in računanje, pa 100 €.

Če pregled pokaže, da otrok potrebuje podporo, ponujamo individualno psihoterapijo otrok in mladostnikov (100 €), specialnopedagoško obravnavo (90 €) in družinsko psihoterapijo (200 €). Obravnava na daljavo prek Zooma stane 80 €. Vse cene in možnosti naročila najdete v našem ceniku storitev.

Pogosta vprašanja

Ali je nemotiviranost za učenje znak lenobe?

Redko. Za tem, kar od zunaj izgleda kot lenoba, se pogosto skrivajo učne težave, težave s pozornostjo, strah pred neuspehom ali potrtost. Če otrok dlje časa ne zmore začeti z učenjem kljub vaši podpori, je smiselno preveriti, kaj ga ovira.

Ali je prav, da otroka nagradim za dobro oceno?

Občasna nagrada ni škodljiva, učinkovitejša pa je, kadar je vezana na trud in na cilj, ki ste ga postavili skupaj. Če otrok dobiva nagrade le za ocene, se lahko začne učiti samo zaradi nagrade in površinsko. Pohvala za konkreten trud ima pogosto trajnejši učinek.

Koliko časa naj se osnovnošolec uči na dan?

Splošnega pravila ni, saj je odvisno od starosti, razreda in otroka. Mlajšim otrokom koristijo krajši bloki z odmori, mladostniki zmorejo daljše. Pomembnejši od števila ur je reden ritem in to, da otrok ob koncu ve, kaj zdaj zna.

Kdaj otroka peljati na psihološki pregled?

Ko se težave z motivacijo ne izboljšajo v nekaj tednih, ko jih spremljajo spremembe razpoloženja, telesne težave pred šolo ali izogibanje šoli ali ko učitelji opažajo težave s pozornostjo ali branjem. Pregled pokaže, kaj stoji za težavami, izvid pa lahko uporabite tudi v pogovoru s šolo.

Viri

• Spodbujanje motiviranosti za globinsko učenje (Zavod RS za šolstvo)
• Gillet, Vallerand in Lafrenière: Intrinsic and extrinsic school motivation (2012)
• Dvajset najpomembnejših psiholoških načel za poučevanje in učenje (APA)
• Ryan in Deci: Intrinsic and Extrinsic Motivations (2000)
• Vrzeli ne bodo izginile same po sebi (Zavod RS za šolstvo)
• Kako motivirati učence pri poučevanju na daljavo (SIO)
• Zmote in resnice o motivaciji za učenje (Zavod RS za šolstvo)
• Usmeritve za ravnanje ob nasilju (NIJZ, ministrstvo)
• Osnovnošolsko izobraževanje za otroke s posebnimi potrebami (GOV.SI)
• Usmeritev otroka s posebnimi potrebami (eUprava)

Priporočeno

• Kaj je psihodiagnostika in kako pomaga otrokom
• Kako pomagati otroku z anksioznostjo doma
• Perfekcionizem pri otroku: znaki, vzroki in kako pomagati
• Postavljanje meja otroku: jasno, mirno in dosledno