Duševno zdravje otrok in mladostnikov
Kateri so najpogostejši znaki duševne stiske pri otrocih in mladih?
Pri mlajših otrocih se čustvena stiska pogosteje izraža posredno, predvsem skozi telesne in vedenjske znake. Pogoste so motnje spanja (težave z uspavanjem, nočno prebujanje, zatekanje v spanje), spremembe v hranjenju, psihosomatske težave (npr. bolečine v trebuhu, glavoboli). Namesto jasnega izražanja žalosti ali skrbi so otroci pogosto razdražljivi, nemirni ali kljubovalni. Pri starejših otrocih in mladostnikih stisko pogosto prepoznamo po padcu učnega uspeha, umikanju iz socialnih odnosov, izgubi zanimanja za dejavnosti, ki so jih prej veselile, pogostem odklanjanju šole ali interesnih dejavnosti. Pomemben opozorilni znak so večje in vztrajne spremembe v otrokovi ali mladostnikovi običajni ravni funkcioniranja.
Kako se stiska razlikuje glede na starost (otroci, dijaki, študenti)?
Razlike v doživljanju in izražanju duševne stiske so tesno povezane z razvojnimi značilnostmi posameznika. Pri otrocih, ki svojih čustvenih doživljanj še ne zmorejo ubesediti, se stiska pogosteje izraža skozi telesne simptome ali čustvene izbruhe. Z razvojem kognitivnih sposobnosti in mentalizacije se postopoma razvijajo tudi zmožnosti prepoznavanja, poimenovanja in deljenja notranjih doživljanj. Je pa način izražanja stiske pomembno pogojen tudi z drugimi posameznikovimi značilnostmi (temperament, inteligentnost, socialne in čustvene kompetence) ter okolja, v kakršnem otrok/mladostnik živi.
Katere znake odrasli pogosto spregledamo ali jih jemljemo premalo resno?
Pogosto se zgodi, da starši in drugi odrasli čustveno stisko v mladostništvu pripišejo običajnemu najstništvu. To je do neke mere razumljivo, saj so čustvena nihanja in identitetna zmedenost v tem obdobju pričakovana. Vendar je ključno razlikovati med razvojnimi nihanji in stisko, ki se kaže v večji intenziteti, daljšem trajanju in večjem vplivu na vsakodnevno funkcioniranje.
Kdaj je pri duševnih stiskah otrok in mladih nujna strokovna obravnava?
Strokovna pomoč je potrebna takrat, ko zaznamo spremembe v otrokovem ali mladostnikovem funkcioniranju, ki so izrazite, trajajo dalj časa in vztrajajo kljub poskusom nudenja podpore v domačem ali šolskem okolju. Posebej pozorni moramo biti na znake, kot so izrazit padec učnega uspeha, odklanjanje šole, druženja, samopoškodovalno vedenje, zavračanje prej priljubljenih aktivnosti, spremembe vzorcev spanja, hranjenja …
Kaj lahko starši naredijo doma, da zmanjšajo tveganje za hujše težave?
Ključno je, da starši že od najzgodnejšega obdobja z otrokom vzpostavljajo topel, varen in čustveno odziven odnos. Otrok naj ima možnost razvijati starosti primerno samostojnost. Starši naj dosledno ločujejo med vedenjem in osebnostjo otroka, postavljajo jasne meje in pravila ter jih izvajajo na predvidljiv in miren način. Poseben pomen ima uravnavanje starševskih odzivov ob otrokovih prekrških – umirjene in dosledne reakcije povečujejo verjetnost, da bo otrok starša doživel kot varno osebo, na katerega se lahko zanese v težavah. Pomembno je tudi, da starši otroka postopoma izpostavljajo obvladljivim frustracijam, saj s tem razvija toleranco na stres, spretnosti obvladovanja in občutek lastne kompetentnosti. Z vsem tem se skozi leta gradi t. i. čustveni kapital, iz katerega lahko otrok in starš črpata v obdobjih večjih obremenitev.